Učinki in rezultati šamanskega zdravljenja niso vedno takoj povsem vidni. Zlasti kadar klient pride k meni z zelo »široko«, ne preveč specifično namero, npr. namera za globljo povezavo s svojo seksualnostjo ali neko intenco, ki vključuje odnose z drugimi ljudmi. Prvič, etika šamanskega dela mi narekuje, da vedno delam z dovoljenjem vseh vpletenih, torej če se na primer klientova intenca nanaša na zdravljenje v zvezi z nekim odnosom, lahko delam samo na klientovi strani, se pravi z njegovim delom v tem odnosu. Poleg tega pa šamanskega zdravljenja ne moremo »prisiliti« k rezultatom. Spiriti in klientova duša so tisti, ki določajo tempo in »količino« zdravljenja, ki ga klient prejme, glede na njegovo pripravljenost. Živimo v času, ko je takojšnja zadovoljitev postala način življenja; izgubili smo potrpežljivost in občutljivost za zaznavo subtilnih sprememb v življenju. Včasih opazim v kakšnem primeru, da klient »zahteva« od spiritov, od same seanse (in od mene) več, kot pa je pripravljen vložiti sam. In to je predvsem zmožnost in pripravljenost za spremembe, pripravljenost prepustiti se spremembam in dopustiti možnost, da se ta sprememba ne bo odvila povsem na način, kot si je zamislil. Bistvo šamanizma ni v kontroli. Temveč v obnavljanju ravnovesja, hvalnici življenju in njegovemu toku in v prepuščanju temu toku. Kontrola je blokada toka. In prav blokiranje toka življenja je razlog za nastanek bolezni.
Potek šamanskega zdravljenja nas uči tudi to, da kar mislimo, da je dobro in prav za nas na razumski ravni, ni nujno najboljše na dušni ravni in na dolgi rok. Kadar k meni pride klient in prosi za zdravljenje, ki bi mu pomagalo ustvariti uspešno partnerstvo – in glede na to, da v etičnem šamanizmu šamani vedno delamo v skladu z najvišjim dobrim za vse –, rezultat mogoče ne bo partnerstvo, ki bo padlo z nebo čez en teden, ampak se bo to zdravljenje najprej dotaknilo različnih plasti klientovega življenja: na primer, kot čiščenje ali soočenje s čustvenimi in energetskimi ostanki iz prejšnjih razmerij, lahko se manifestira kot zdravljenje tém, povezanih z ljubeznijo do sebe, z lastno vrednostjo, s sposobnostjo prejemati in dajati ljubezen na uravnotežen način; ali se dotakne klientovega odnosa med osebno svobodo in povezanostjo z drugim. Vse to z namenom, da klient skozi lastne izkušnje spozna in ozavesti, kaj pravzaprav uspešno partnerstvo zanj pomeni in kaj zahteva od njega samega, preden ga lahko dejansko ustvari. To lahko zahteva svoj čas in potrpežljivost, vendar ko smo v stanju uglašenosti, poravnanosti s svojo dušno intenco, namero postavljeno z ravni duše – kar je glavna sestavina šamanskega zdravljenja –, nam to vedno prinese dobre rezultate; ne samo kot končni izid, ampak tudi, in to je enako pomembno, kot pot, ki nas tja pripelje.
Včasih nepričakovano po kakšnem letu srečam ljudi, ki so bili na seansi pri meni, in takoj prepoznam, kako jim je seansa koristila, in to me vsakič res razveseli. Včasih se sami ne zavedajo popolnoma ali pa ne povežejo sprememb, ki so se jim zgodile, s seanso, jaz pa lahko jasno zaznam, da so se v svojih življenjih usmerili na poti povsem v skladu z intencami, ki so jih postavili na svojih seansah. Morda se ni zgodilo tako, kot so si predstavljali, da se bo, vendar stojijo pred mano močnejši, bolj »kompaktni«, njihova energijska polja bolj čvrsta in bolj prizemljena v fizičnem telesu. Četudi se zavestno ne povezujejo redno s svojimi živalmi moči, prepoznam žival, ki sem jo »vrnila« klientu, in začutim, da ga spremlja.
Predvsem pa se šamansko zdravljenje ne zgodi samo na seansi in se ne konča, ko je seanse konec. Ko nekdo začne iskati zdravljenje zase, razmišljati o tem, se na duhovni ravni proces že začne. Jaz dojemam zdravljenje, ki se zgodi na šamanski seansi, kot »vrh« na krivulji zdravljenja; takrat je klientova intenca najmočnejša in izostrena, jaz ustvarim sveti prostor in vanj pokličem duhovne pomočnike in z njihovim vodenjem naredim ekstrakcijo in vrnitev moči, v obliki vrnitve dela duše, vrnitve živali moči ali, kot se ponavadi izkaže, obojega. Kar se torej zgodi na šamanski seansi je, da klient dobi nazaj osebno moč, ki jo je bil izgubil ali mu je bila nedostopna; kot bi posadil dragoceno seme v zemljo, v prst, ki jo pripravi in »pognoji« klient, prvič s postavitivijo namere in drugič z dovoljenjem in pripravljenostjo za prejemanje zdravljenja in za prepustitev njegovemu procesu.
Postavitev močne namere in prepustitev zdravljenju pa se ponavadi ne zgodi na zavestni ravni; ne moremo se namreč »prisliti« k prepuščanju in ne moremo kar potisniti stran morebitnih nezavednih odporov in nasprotovanj intenci, da bi bila tako močnejša. Kar pa klient lahko naredi sam, da pripomore in morda pospeši zdravljenje, je, da »neguje« intenco in moč, ki mu je bila povrnjena na seansi. Lahko si ustvari nekakšno rutino, npr. čas v dnevu ali tednu, ko se spomni in posveti svoji intenci, začuti ali razmišlja o tem, kako se je njegovo življenje spremenilo in izboljšalo v zvezi s postavljeno intenco; gre na sprehod v naravo in zraven povabi svojo žival moči, z njo komunicira, lahko v obliki tekepatskega pogovora, preko plesa živali moči ali s prostim risanjem in pisanjem (o) svoji živali moči.
Proces vzpostavitve ravnovesja in spremmbe, ki jih prinese šamansko zdravljenje, še zlasti z vrnitvijo duše, lahko trajajo včasih celo življenje, odvisno od potreb in ritma določene duše in od zmožnosti telesa klienta, da nosi moč svoje duše. Nekdo, ki je bil ločen od pomembnega dela svoje duše dolgo časa, se je navadil utelešati manjšo količino svoje dušne moči, bo najbrž potreboval več časa, da bo njegovo telo zmožno sprejeti vase celotno moč, ki jo vrnjeni del duše zanj nosi, kot pa nekdo, ki je šele pred kratkim utrpel izgubo dela duše.
Zadnjič sem nekje zasledila besede tradicionalnega šamana iz Andov, ki je dejal, da spiriti naredijo 50 % zdravljenja, ostalih 50 % pa je v rokah zdravljenega. S tem se zelo strinjam. Če nekdo tako pričakuje čudeže od ene šamanske seanse, mu rečem, ja, lahko se zgodi čudež, vendar moraš biti tudi ti pripravljen, da ga sprejmeš.
© Sara Sajovec